Gospod Jure, kapo dol. Izjemno dobro ste opisali občutke, ki marsikoga od nas prevevajo zadnje dni. V petek sem se v paniki, da mi bodo mejo zaprli, peljala preko Obrežja in na poti opazovala migrante. Čeprav se mi je ob izmučenih ljudeh, ki v rokah nosijo od novorojenčkov, do 5 letnih otrok, lomilo srce, nisem zbrala poguma, da bi pred mejo ustavila in jim nesla vsaj tistih nekaj evrov, ki jih ne bi nikdar pogrešala.
Grozno je, ko veš, da ni fer, pa vseeno ne narediš ničesar, ker imaš lastno udobje preveč rad.
Srečno na vaši novinarski poti in še kaj takega nam napišite, morda se le premaknemo.